Poems
Der Fluss ist eine Ausflucht
Im Augenblick erscheint alles vergebens.
Die Wörter sind über die Straße geflogen,
ohne wiederzukehren. Du schweigst,
gehüllt in einen schweren Wollschal.
Du wartest. Doch die Zeit ist zu schwer,
um zu duften. Sie wird zu einem Amalgam
verfluchter Träume. Die Stille, die durch
ihr Schürfen die Tiefe beschwört,
der Fluss, der nur eine Ausflucht ist,
damit du loslässt. Sonst bliebst
du als Idee, die sich nicht
umsetzen lässt, an der Steinküste.
Ein amorpher Schwamm, der Zorn
und Zwietracht restlos in sich aufsaugt.
Im Augenblick erscheint alles vergebens.
Gesteh sie dir ein. Deine Angst.
Gesteh dir deine Angst ein.
Sie weiß etwas von deiner Zukunft.
Aus dem Slowenischen von Fabjan Hafner
Lieder aus dem zweiten Stockwerk
Das zweite Stockwerk tötete Lieder.
Etwas an ihnen sprach sie
schuldig. Als Gefangene ihrer Geschlechter.
Einige hatten ihren Zahnersatz vergessen,
und umsonst zerbrachen sie ihre Zähne. Da waren
keine Eltern, um auf sie achtzugeben, keine Gegenwart,
um einfach da zu sein. Die Vergangenheit stieß sie
in die Zukunft. Unverzinst.
Die Zinsen wurden mit ihrer Jugend fällig.
Das zweite Stockwerk ließ sie altern,
höhlte sie aus zu Morgen voller Erwartungslosigkeit,
senkte Angst in die Augen – wie Menschen,
die im Schimmerlicht der Leinwand
den Weg aus dem Saal suchten,
erfüllt vom Eifer, ihre Last über die Schwelle
zu schaffen und im Neuschnee zu vergraben.
Nach dem Film Sånger från andra våningen von Roy Andersen
Aus dem Slowenischen von Fabjan Hafner
Das Gestern ist das Vergessen
Das Gestern ist das Vergessen, die Träume, ist alles,
das Gestern ist das Gedicht, das aufzuschreiben ich vergessen habe,
weil du deine Hand geschlossen hast – wie ein Buch, wie Augen,
in denen ich ruhig schlief wie ein Säugling,
wie niemandes Tochter, wie eine Frau,
in meinen Häutungen, in meinem Körperwechsel,
entlang des Tags erhob sich die Wandung der Welt,
sie wärmte das Wort, bis es Hoffnung war – gestern,
gestern wählte ich die Schlüssel zu den verschiedensten Eingängen,
bis ich Whitmans Knaben hörte, der beim Anblick
der Begräbniswolken weinte,
so viele Gründe gibt es zu vergessen, dass ich mich verliere, ich
weine schreie umarme bebe,
häute mich wie eine bunte Schlange,
innen bröckelt alles wie die Wurzeln von getrocknetem Ingwer
in der Handmühle, deren Kurbel ein Mädchen dreht,
auf dem Boden des Ladens, den ich wie gestern verlasse,
wie gestern, als du deine Hand geschlossen hast.
Aus dem Slowenischen von Fabjan Hafner
Das Gedicht vom Tisch
Sie saßen am selben Tisch,
wählten immer ähnliche Gerichte,
bestellten denselben Wein,
erkannten das Lächeln in den Worten
und umgekehrt die Worte im Lächeln,
die Tage flossen hindurch,
später flossen die Jahre,
und der Tisch wurde immer länger
und die Gerichte immer vielfältiger,
die Worte reichten sie einander durch den Mund des Kellners,
auf ihrem Teller wuchs am Ende,
als sie einander nicht mehr hörten und fast nicht mehr sahen,
Ruccola – jenes schmackhafte Unkraut
in der unerbittlichen Einförmigkeit der Zeit.
Aus dem Slowenischen von Fabjan Hafner
Kitajska torta
Rekla je, da bo spekla torto sama.
Recept njene mame, še v nemškem jeziku,
v poševni pisavi v osemsto strani zajetnem zvezku
iz graške gospodinjske šole, vezanem v usnje.
Spomni se, vidi jo,
bilo je skoraj ob koncu dvojne monarhije
v njihovem hotelu na Štajerskem,
kako je s svojo kranjsko govorico, skoraj tujka,
zapisovala nove recepte,
ošvrknila s pogledom najmlajšega,
si obrisala roke v bel predpasnik, nato pa odhitela,
da še zadnjič pregleda, ali so vsi pri svojih opravilih.
Pisava vstopa v prostor, v zdaj nek drug čas,
a še vedno z isto bakreno skledo. Najprej jajca.
Mož je na službenem potovanju, otroci na dvorišču,
ostanki pohištva govorijo, da je bila vmes vojna.
Že druga. Leta uničenja. Nato sladkor.
Miza je pogrnjena z najboljšim prtom,
desertne vilice in porcelan skrbno razporejeni.
Navsezgodaj je prebrala pismo. Moka.
Sestrične iz Ljubljane piše: Težko je,
a vašo bom še nekako imela pri sebi.
Vsak dan ustvarja sliko. Pecilni prašek.
Vse, kar je narobe na tej sliki,
je njeno življenje. Težko je to razumeti.
Kitajska torta. China-Torte.
Morda ni za tem imenom prav nič,
samo ime je, izbrano, da se razlikuje.
Rekla je, da bo spekla torto sama. Nobenih navodil.
Tista ura nepreklicno pride. Ko se vseh izgub
ne da več nositi in verjeti v majhna darila vsakdana.
Torta je na mizi. Odpravi se ven, na dvorišče,
lahen poletni veter dviguje perilo na vrvi,
napeti ob dolgi fasadi, žive barve v vetru.
Ptiči so karnevalsko razpoloženi.
V njeni odsotnosti
ozrla sem se skozi okno
še enkrat
na manjšem dovozu je bila
parkirana bela vespa
in župnik s slamnikom
precej nenavadna slika
je že stopal proti vhodu
se popraskal po bradi
topel nasmešek in stisk roke
niste od tod
ne
tudi moja žena ni
povejte mi več o sebi
njena odeja vržena čez stol
leto diagnoz in nato klic
na kaj najprej pomislite
ko pomislite na pokojno
in vendar
in vendar sem prišla
prepozno
na skrivaj vem
kot ona živi v svojem sinu
bo on v najini hčerki
ta soba
pomislim
njen klavir v tišini
neroden smeh ob mizi
preplet zavozlanih besed
pogovor o obredu
kako
ljubimo drug drugega
prazni prostori
so vedno glasni
to jutro
je bilo vse o življenju
rdečkasto rjava in črno-bela mačka
sta jo še vedno iskali
toliko fotografij
kako
jih bomo uredili
in poletje
zdaj se pogovarjamo
ob kozarcu vode
se je začelo tako spodbudno
Tulipani iz Švedske
Sneg v marcu. Smetarski tovornjak nama zapre pot,
dobrodušni velikan skoči s sedeža, mahajoč z rokami,
Kar mimo, mimo, naj vama pomagam, v angleščini
in malo v švedščini, in jaz poskušam reči, da bova že,
ko otrok na saneh potone v sveže zapadli sneg.
Stresanje snežink, opravičevanje,
Kaj pravi, kaj pravi, mama?
in jaz: Dobro je, res, vse je v redu.
Rada imam sneg, reče otrok.
Velikan tega ne razume.
Kasneje ga spet srečam.
Počakaj, počakaj, reče. Ravno sem mislil nate.
Dva zavoja že odvrženih tulipanov
v prozorni foliji z napisom Från Sverige.
Vse vas imam rad, vse vas imam rad,
dviguje roke proti nebu, kot bi hotel objeti
še snežinke, ki neprestano naletavajo.
Kraljevi vrt
Če bi napisala, da je stala tam,
v lokalu hitre prehrane,
naročala točeni sladoled,
bližnji park v češnjevih cvetovih,
če bi napisala, da je bila njena rožnata izrazitejša,
povsod: nogavice, ogrinjalo, ustnice, veke,
ozaljšano drevo z živahno preteklostjo,
če bi napisala, da je že naročila točeni sladoled,
plačala z bankovci in govorila angleško,
kar ni nič nenavadnega za veliko mesto,
če bi napisala, da je stala vsa drobna v baletnem koraku
s starostno grbo, spetimi lasmi in prsti kot labodji vrat,
preden je sledila zamaščenim korakom v klet
med mize in toaletne prostore in ljudi,
se posvetila točenemu sladoledu,
če bi napisala, da cvetovi ne dišijo več,
da je
divje rožnata
izgubila.
Songs from the Second Floor
The second floor would kill poems.
There was something about them that
found them guilty. Prisoners of their own sexes.
Some of them forgot about the dentures in their mouths,
breaking their teeth in vain. There were
no parents to look after them, there was no present time
for them to simply exist. The past had
thrust them into the future. Interest-free.
The interest was due with their youth.
The second floor had made them older,
hollowing them into mornings full of non-expectation,
placing fear into their eyes—as if to the people
seeking, in the glowing whiteness of the screen,
the exit from the movie theater,
full of eagerness to push their burden
over the threshold and dig it into a newly fallen snow.
Based on the film Songs from the Second Floor (2000), directed by Roy Andersson
Translated by Andrej Peric
The Table Poem
They would sit at the same table,
always choosing similar dishes,
ordering the same wine,
recognizing smiles in words
and, conversely, words in smiles,
days would go by,
and years would go by later.
With the table growing increasingly longer
and the dishes more and more diverse,
they would pass words through the waiter’s mouth,
finally, on her plate,
after they could no longer hear and hardly see each other,
grew arugula—that tasty weed
in the merciless steadiness of time.
Translated by Andrej Peric
Chinese Cake
She said she would bake the cake herself.
Her mother’s recipe, still in German,
in the slanted handwriting of an eight-hundred-page notebook
from the Graz domestic school, leather-bound.
She remembers, she can see her—
it was almost at the end of the double monarchy
in their hotel in Styria—
writing down new recipes in her Carniolan
dialect, almost a foreigner,
then throwing a glance at the youngest one,
wiping her hands in the white apron, then rushing off
to check, for one last time, whether everybody is doing their job.
The handwriting is entering the place, the now different time,
yet with the same copper bowl. First, the eggs.
Her husband is on a business trip, the children in the backyard,
the remaining furniture suggests there had been a war meanwhile.
A second one already. Years of destruction. Then the sugar.
The table is draped in the finest tablecloth,
the dessert forks and the chinaware are meticulously arranged.
She had read the letter first thing in the morning. The flour.
Her cousin from Ljubljana: It’s hard,
but I’ll keep your daughter with me somehow.
Every day, she creates the image. The baking powder.
All that is wrong in this image
is her life. It’s hard to understand this.
The Chinese cake. China-Torte.
Perhaps there is absolutely nothing behind this name,
just a name, chosen to differ.
She said she would bake the cake herself. No instructions.
Irrevocably comes the hour. When all the losses cannot be born
anymore and one can no longer believe in the little presents of everyday life.
The cake is on the table. She heads outside, for the backyard,
a light summer breeze is lifting up the washing on the clothesline
stretched along the long façade, the bright colors in the breeze.
The birds are in a carnivalesque mood.
Translated by Andrej Peric
Among all the others
Someone is dead and suddenly shows up among all the others.
Inger Christensen
The cirrus clouds, the curly locks of hair,
they do not lay shadows onto the path.
They are silky hands reaching from afar.
The icy crystals of clouds are gently
drizzling onto the black dresses like rice.
For a split second, I jump into death too.
Like a newborn. Still able to see inward.
Translated by Andrej Peric
Sånger från andra våningen
På andra våningen slaktade man sånger.
Någon slog på dem, tyckte att de kändes
falska, sina köns fångar.
Några glömde sina tandproteser i munnen
och slog ut tänder alldeles i onödan.
Det fanns inga vuxna som kunde se efter dem,
det fanns ingen nutid för att leva enkelt.
Deras förflutna hade överförts till framtiden. Utan ränta.
Räntorna hade fallit sedan de var unga.
Andra våningen hade fått dem att åldras,
urholkat morgondagen, full av överraskningar,
det hade satt skräck i deras ögon – som hos människor
som via ljuset från den vita duken
letar efter utgången från salongen,
fulla av iver att lämpa sin börda over
tröskeln och begrava den i den nyfallna snön.
Översättning av Jan Henrik Swahn
En dikt om bordet
De satt vid samma bord
valde alltid liknande mat
beställde in samma vin,
kände igen leendena i orden
och omvänt orden i leendena,
ljuva dagar rätt och slätt,
som blev till år
och de bokade allt längre bord
och åt alltmer olika rätter,
orden fick gå genom kyparens mun,
på hennes tallrik fanns tillslut,
när de knappt såg eller hörde längre,
odlad ruccola – detta ljuva ogräs
i tidens fasansfulla symmetri.
Översättning av Jan Henrik Swahn
Den kinesiska tårtan
Hon sade att hon skulle baka tårtan själv.
Hennes mors recept, alltjämt på tyska,
sirligt nedtecknat i den åttahundra sidor tjocka skrivboken
från husmorsskolan i Graz, bunden i läderpärmar.
Hon minns, ser henne,
det var under dubbelmonarkins sista år
på familjehotellet i Štajerska,
hur hon på sin dialekt från Kranjska, likt en främling,
skrivit ner nya recept,
varpå hon kastat ett öga på den yngsta,
torkat sina händer mot det vita förklädet och hastat iväg
för att säkerställa att alla gjorde det de skulle.
Skrivtecknen inträder i rummet, tiden en annan,
men kärlet av koppar ännu detsamma. Äggen först.
Maken är på affärsresa, barnen på gårdsplanen,
möblerna som återstår antyder att ett krig rasat däremellan.
Det andra i raden. Åratal av förödelse. Sedan sockret.
Bordet draperat i det finaste bordslinnet,
dessertgafflar och porslin omsorgsfullt ordnade.
Hon hade läst brevet direkt på morgonen. Mjölet.
Hennes kusin i Ljubljana: Det är svårt,
men jag tar hand om din dotter, på ett eller annat sätt.
Vareviga dag återskapar hon bilden. Bakpulvret.
Allt som felas i den här bilden
är hennes liv. Det är svårt att förstå detta.
Den kinesiska tårtan. China-Torte.
Kanhända finns det ingen tanke bakom namnet,
det är bara ett namn, valt för att särskilja.
Hon sade att hon skulle baka tårtan själv. Utan anvisningar.
Obönhörligen kommer den tiden. Då förlusterna
inte längre går att utstå och vardagens små gåvor inte skänker tröst.
Tårtan står på bordet. Hon går ut på bakgården,
en lätt sommarbris drar genom tvätten på klädstrecket
längs den långa fasaden, de klara färgerna i vinden.
Fåglarna är på ett karnevaliskt humör.
Översättning av Henrik C Enbohm
I hennes frånvaro
jag såg ut genom fönstret
än en gång
på den korta garageuppfarten
stod en vit vespa parkerad
och en präst iförd halmhatt
en ganska ovanlig syn
tog ett kliv mot ytterdörren
strök med handen över skägget
ett milt leende och ett handslag
du är inte härifrån
nej
det är inte min fru heller
berätta mer om dig själv
hennes pläd slängd över stolsryggen
ett år av diagnoser och därefter samtalet
vad är det första du tänker
när du tänker på den avlidna
och ändå
och ändå kom jag
försent
inom mig vet jag
att hon lever vidare genom sin son
liksom han genom vår dotter
det här rummet
tänker jag
hennes piano omvärvt av tystnad
tafatta skratt runt bordet
hoptrasslade ordväxlingar
tal om ceremonin
hur
vi älskar varandra
tomrummen
är alltid högmälda
den morgonen
handlade allting om livet
den rödbruna och svartvita katten
sökte ännu efter henne
så många fotografier
hur
de kommer att ordnas
och sommaren
nu talar vi
över ett glas vatten
hade ju börjat så trösterikt
Översättning av Henrik C Enbohm
Historia
Pasado un rato, el paseo por la ciudad no
me agita más. Su mundo está explotado y envejecido
como una prostituta tailandesa en su adolescencia.
Todo es una fiesta pobremente coreografiada.
Y esta calle, una mera fachada.
Lo mismo ocurre con las salas del museo. Los grandes hombres
cuelgan de las paredes, listos para los próximos siglos,
mientras que las mujeres se esconden tras de las puertas, solo
ocasionalmente al presionar el pomo con sus dedos,
asoman sus cabeza y sonrisas, y después, inmediatamente
vuelven a sus enormes salas para escribir la historia.
Traducción de Olivia Ávila Ruiz
Las cosas tal y como son
Dejas libros en diferentes lugares.
A veces, los recoges,
después lees, en voz alta.
Durante días paso por delante
quitando el polvo.
Puedo sentirlo, he perdido algunas extremidades.
Quizás hasta la lengua.
Un dolor insoportable.
La imposibilidad de poner las cosas en palabras.
En lugar de los libros, leo la habitación.
Me la sé de memoria.
También quito el polvo de la habitación.
Sin los libros y las fotos,
estaría vacía.
Se llena con vosotros dos cuando entráis.
Las palabras me tientan de nuevo,
de vuelta al idioma que nunca es
capaz de poner en palabras
las cosas tal y como son.
Traducción de Olivia Ávila Ruiz
Los tulipanes de Suecia
Nieve en marzo. Un camión de basura nos bloquea el camino,
un gentil gigante salta de su asiento, agitando los brazos.
Solo iros, iros, deja que os ayude, en inglés,
y un poco en sueco, trato de decir que lo lograremos
mientras la niña sentada en su trineo se sumerge en la nieve fresca.
El roce de los copos de nieve, las disculpas,
¿Qué está diciendo, mamá?
Y yo: está bien, de verdad, todo está bien.
Me gusta la nieve, dice el niño.
El gigante no lo entiende.
Más tarde, me lo encuentro de nuevo.
Espera, espera, dice. Solo pensé en ti.
Dos manojos de tulipanes ya desechados
una etiqueta con celofán transparente Från Sverige.
Os amo a todos, os amo a todos,
él alza sus brazos al cielo,
como si también quisiera abrazar
los copos de nieve que siguen cayendo.
Traducción de Olivia Ávila Ruiz
El escarabajo
Me gustaría comprenderlo, dice una voz femenina.
Dime, ¿no te aburres?
Para ella, las poetas son amas de casa
que escriben un poema de vez en cuando,
y los poetas son hombres fracasados
que derraman una lágrima de vez en cuando.
Mientras tanto, un escarabajo con un brillo
metálico y verde entra volando en la habitación
para terminar sus días aquí.
No hay nada trágico ni en la llamada telefónica
ni en el acto del escarabajo.
Abro la puerta y lo saco fuera.
Ya hay demasiada muerte aquí, digo yo.
Traducción de Olivia Ávila Ruiz
U njenoj odsutnosti
osvrnula sam se prema prozoru
još jednom
na manjem prilazu bila je
parkirana bijela vespa
a župnik sa slamnatim šeširom
prilično neobična slika
već je krenuo prema ulazu
počeškao se po bradi
topli osmijeh i stisak ruke
niste odavde
ne
ni moja žena nije
recite mi nešto o sebi
njezin pokrivač prebačen preko stolice
godina dijagnoza a onda poziv
na što najprije pomislite
kad pomislite na pokojnu
a ipak
a ipak sam došla
prekasno
potajno znam
kao što ona živi u svome sinu
tako će on u našoj kćeri
ova soba
pomislim
njezin klavir u tišini
nelagodni smijeh za stolom
preplet zauzlanih riječi
razgovor o obredu
kako
kako jedni druge volimo
prazne prostorije
uvijek su glasne
tog jutra
sve je bilo o životu
crvenkasto smeđa i crno-bijela mačka
još su je tražile
toliko fotografija
kako
ćemo ih urediti
a ljeto
sada razgovaramo
uz čašu vode
počelo je tako ohrabrujuće
Preveo Edo Fičor
Islomania
Postoje ljudi, govorio je Gideon,
koji naprosto ne mogu odoljeti otocima.
Lawrence Durrell
Zamršeno je. Odgovoriti na pitanje
što predstavlja otok. Misleći na sjeverni otok.
Odjednom se mijenja okus u ustima,
riječi postaju utezi, nitko ne pomišlja
najprije na jedra, vjetar, sunce i borove.
Zamršeno je odgovoriti na pitanje.
Pojasniti kako otok s kopnom povezuje čelično uže
i kako trajekt žućkaste boje putuje po njemu.
Kako ga zamjenjuje manji brodić
kad je u kvaru ili kad se ledene ploče
zalijeću i nasukavaju jedna na drugu
na površini tog nikada uistinu slanog mora.
Krhki zvukovi zimskog krajolika, škripa.
U mnoštvu od deset tisuća otoka
pokazati na onaj sa slatkovodnim spremnikom
i zapuštenim kamenolomom, brazgotinom
duboko u svojoj sredini, orhidejama Adam i Eva,
što u dvije boje cvatu u dva mjeseca.
Na staroj karti pokazati manje pristanište
iz vremena kad se natovarivalo gašeno vapno
i otkriti prešućenu zgodu o Göringovom posjetu.
Objasniti nisko sunce koje ometa večernje sate,
kao teretni brodovi od Singapura do Norveške.
Kad i one otplove, polako se na površini
prikazuju krugovi i Baltik postaje tišina,
može započeti igra tko će prvi ugledati tuljana.
Zamršeno, ako ne i čudno, bilo bi sjećanju
oživjeti slike o otoku, južnom otoku tvojih snova,
prenijeti sve masline i limunovo drveće iz tvojih pjesama tu,
gdje sa zapuštene brodice ponekad pokoji ribar
baca udicu u vodu, da omete beskrajni mir
rijetkih, izabranih riječi.
Ljeto utrostručava otočko stanovništvo,
voda je manje mirna a životinje utonu u šumama.
Neustrašivo sunce noću jedva predahne.
Zazivaš ga da se ugasi, bar malo,
noći su preduge kad su budne,
a dani na izmaku u sebe bez daha.
A ti, otočane, trebaš taj dah,
taj mir,
taj predah,
samoću što je daruju borovi, samoću.
Postoje ljudi koji otocima naprosto ne mogu odoljeti.
Oboljeli su od rijetke duševne bolesti
koja se pokazuje kao beskonačna omamljenost.
Kao brazgotina koju nosiš do kraja svijeta.
Preveo Edo Fičor
Tulipani iz Švedske
Snijeg u ožujku. Smetlarski kamion zatvara nam put,
dobrodušni div iskače sa sjedala mašući rukama,
Samo vi prođite, da vam pomognem, na engleskom
i malo na švedskom, a ja pokušavam reći da ćemo već nekako,
no tada dijete na sanjkama propadne u tek napadali snijeg.
Otresanje pahulja, isprike,
Što kaže, što kaže, mama?
a ja: Dobro je, stvarno, sve je u redu.
Volim snijeg, kaže dijete.
Div to ne razumije.
Kasnije ga opet susrećem.
Čekaj, čekaj, kaže. Upravo sam mislio na tebe.
Dva omota odbačenih tulipana
u prozornoj foliji s natpisom Från Sverige.
Sve vas volim, sve vas volim,
diže ruke prema nebu kao da želi obgrliti
i pahulje, koje sve vrijeme nalijeću.
Preveo Edo Fičor
Reci o pisanju
Stol je smješten uz prozor. Vjerojatno je odgovor
u micanju, vjetru, same grane nisu dovoljne, to micanje
koje trebaš za pisanje, micanje ljudi i listova
što padaju na pod,
ili grana zimi, kad pucaju od studeni,
ptica koje padaju, njihovi letovi često su strmi,
gotovo okomiti.
Želim znati kako kišne kapi dotiču tlo
razlijevajući se u zemlju i kako snježne pahulje sjedaju
na čemprese stvarajući kape. I granice.
Preveo Edo Fičor