Poems

Joze1.jpg

Ne vidim, ne slišim

 

Ne slišim, pravi otrok, ko si zatiska oči.

Hočeš reči, da ne vidiš, odvrnem.

Kaj pomeni, da ne slišiš? vpraša otrok.

Morda da nočeš vedeti, rečem.

Jaz hočem vedeti, protestira otrok.

Tudi jaz, rečem.

 
 
 

Kitajska torta

  

Rekla je, da bo spekla torto sama.

Recept njene mame, še v nemškem jeziku,

v poševni pisavi v osemsto strani zajetnem zvezku

iz graške gospodinjske šole, vezanem v usnje.

Spomni se, vidi jo,

bilo je skoraj ob koncu dvojne monarhije

v  njihovem hotelu na Štajerskem,

kako je s svojo kranjsko govorico, skoraj tujka,

zapisovala nove recepte,

ošvrknila s pogledom najmlajšega,

si obrisala roke v bel predpasnik, nato pa odhitela,

da še zadnjič pregleda, ali so vsi pri svojih opravilih.

 

Pisava vstopa v prostor, v zdaj nek drug čas,

a še vedno z isto bakreno skledo. Najprej jajca.

Mož je na službenem potovanju, otroci na dvorišču,

ostanki pohištva govorijo, da je bila vmes vojna.

Že druga. Leta uničenja. Nato sladkor.

Miza je pogrnjena z najboljšim prtom,

desertne vilice in porcelan skrbno razporejeni.

Navsezgodaj je prebrala pismo. Moka.

Sestrične iz Ljubljane piše: Težko je,

a vašo bom še nekako imela pri sebi.

Vsak dan ustvarja sliko. Pecilni prašek.

 

Vse, kar je narobe na tej sliki,

je njeno življenje. Težko je to razumeti.

 

Kitajska torta. China-Torte.

Morda ni za tem imenom prav nič,

samo ime je, izbrano, da se razlikuje.

 

Rekla je, da bo spekla torto sama. Nobenih navodil.

Tista ura nepreklicno pride. Ko se vseh izgub

ne da več nositi in verjeti v majhna darila vsakdana.

Torta je na mizi. Odpravi se ven, na dvorišče,

lahen poletni veter dviguje perilo na vrvi,

napeti ob dolgi fasadi, žive barve v vetru.

Ptiči so karnevalsko razpoloženi.

 

 

 

V njeni odsotnosti      

  

ozrla sem se skozi okno

še enkrat

na manjšem dovozu je bila

parkirana bela vespa

in župnik s slamnikom

precej nenavadna slika

je že stopal proti vhodu

se popraskal po bradi

topel nasmešek in stisk roke

niste od tod

ne

tudi moja žena ni

povejte mi več o sebi

njena odeja vržena čez stol

leto diagnoz in nato klic

na kaj najprej pomislite

ko pomislite na pokojno

in vendar

in vendar sem prišla

prepozno

na skrivaj vem

kot ona živi v svojem sinu

bo on v najini hčerki

ta soba

pomislim

njen klavir v tišini

neroden smeh ob mizi

preplet zavozlanih besed

pogovor o obredu

kako

ljubimo drug drugega

prazni prostori

so vedno glasni

to jutro

je bilo vse o življenju

rdečkasto rjava in črno-bela mačka

sta jo še vedno iskali

toliko fotografij

kako

jih bomo uredili

in poletje

zdaj se pogovarjamo

ob kozarcu vode

se je začelo tako spodbudno

 

 

 

 

Tulipani iz Švedske 

 

Sneg v marcu. Smetarski tovornjak nama zapre pot,

dobrodušni velikan skoči s sedeža, mahajoč z rokami,

Kar mimo, mimo, naj vama pomagam, v angleščini

in malo v švedščini, in jaz poskušam reči, da bova že,

ko otrok na saneh potone v sveže zapadli sneg.

Stresanje snežink, opravičevanje,

Kaj pravi, kaj pravi, mama?

in jaz: Dobro je, res, vse je v redu.

Rada imam sneg, reče otrok.

Velikan tega ne razume.

Kasneje ga spet srečam.

Počakaj, počakaj, reče. Ravno sem mislil nate.

Dva zavoja že odvrženih tulipanov

v prozorni foliji z napisom Från Sverige.

Vse vas imam rad, vse vas imam rad,

dviguje roke proti nebu, kot bi hotel objeti

še snežinke, ki neprestano naletavajo.

 

 

 

 

 

Kraljevi vrt

  

Če bi napisala, da je stala tam, 

v lokalu hitre prehrane,

naročala točeni sladoled,

bližnji park v češnjevih cvetovih,

če bi napisala, da je bila njena rožnata izrazitejša,

povsod: nogavice, ogrinjalo, ustnice, veke,

ozaljšano drevo z živahno preteklostjo,

če bi napisala, da je že naročila točeni sladoled,

plačala z bankovci in govorila angleško,

kar ni nič nenavadnega za veliko mesto,

če bi napisala, da je stala vsa drobna v baletnem koraku

s starostno grbo, spetimi lasmi in prsti kot labodji vrat,

preden je sledila zamaščenim korakom v klet

med mize in toaletne prostore in ljudi,

se posvetila točenemu sladoledu,

če bi napisala, da cvetovi ne dišijo več,

da je

                             divje rožnata

                                                                                       izgubila.

Songs from the Second Floor

 

The second floor would kill poems.

There was something about them that

found them guilty. Prisoners of their own sexes.

Some of them forgot about the dentures in their mouths,

breaking their teeth in vain. There were

no parents to look after them, there was no present time

for them to simply exist. The past had

thrust them into the future. Interest-free.

The interest was due with their youth.

 

The second floor had made them older,

hollowing them into mornings full of non-expectation,

placing fear into their eyes—as if to the people

seeking, in the glowing whiteness of the screen,

the exit from the movie theater,

full of eagerness to push their burden

over the threshold and dig it into a newly fallen snow.

Based on the film Songs from the Second Floor (2000), directed by Roy Andersson

Translated by Andrej Pleterski

 

The Table Poem

 

They would sit at the same table,

always choosing similar dishes,

ordering the same wine,

recognizing smiles in words

and, conversely, words in smiles,

days would go by,

and years would go by later.

With the table growing increasingly longer

and the dishes more and more diverse,

they would pass words through the waiter’s mouth,

 

finally, on her plate,

after they could no longer hear and hardly see each other,

grew arugula—that tasty weed

in the merciless steadiness of time.

Translated by Andrej Pleterski

Chinese Cake

 

She said she would bake the cake herself.

Her mother’s recipe, still in German,

in the slanted handwriting of an eight-hundred-page notebook

from the Graz domestic school, leather-bound.                                                                           

She remembers, she can see her—

it was almost at the end of the double monarchy

in their hotel in Styria—

writing down new recipes in her Carniolan

dialect, almost a foreigner,

then throwing a glance at the youngest one,

wiping her hands in the white apron, then rushing off

to check, for one last time, whether everybody is doing their job.

 

The handwriting is entering the place, the now different time,

yet with the same copper bowl. First, the eggs.

Her husband is on a business trip, the children in the backyard,

the remaining furniture suggests there had been a war meanwhile.

A second one already. Years of destruction. Then the sugar.

The table is draped in the finest tablecloth,

the dessert forks and the chinaware are meticulously arranged.

She had read the letter first thing in the morning. The flour.

Her cousin from Ljubljana: It’s hard,

but I’ll keep your daughter with me somehow.

Every day, she creates the image. The baking powder.                                                                

All that is wrong in this image

is her life. It’s hard to understand this.

 

The Chinese cake. China-Torte.

Perhaps there is absolutely nothing behind this name,

just a name, chosen to differ.

 

She said she would bake the cake herself. No instructions.

Irrevocably comes the hour. When all the losses cannot be born                          

anymore and one can no longer believe in the little presents of everyday life.

The cake is on the table. She heads outside, for the backyard,

a light summer breeze is lifting up the washing on the clothesline

stretched along the long façade, the bright colors in the breeze.

The birds are in a carnivalesque mood.

Translated by Andrej Pleterski

 

Among all the others

 

Someone is dead and suddenly shows up among all the others.

                                                  Inger Christensen

The cirrus clouds, the curly locks of hair,                       

they do not lay shadows onto the path.

They are silky hands reaching from afar.

The icy crystals of clouds are gently

drizzling onto the black dresses like rice.

For a split second, I jump into death too.

Like a newborn. Still able to see inward.

Translated by Andrej Pleterski

Sånger från andra våningen

 

På andra våningen slaktade man sånger.

Någon slog på dem, tyckte att de kändes

falska, sina köns fångar.

Några glömde sina tandproteser i munnen

och slog ut tänder alldeles i onödan.

Det fanns inga vuxna som kunde se efter dem,

det fanns ingen nutid för att leva enkelt.

Deras förflutna hade överförts till framtiden. Utan ränta.

Räntorna hade fallit sedan de var unga.

 

Andra våningen hade fått dem att åldras,

urholkat morgondagen, full av överraskningar,

det hade satt skräck i deras ögon – som hos människor

som via ljuset från den vita duken

letar efter utgången från salongen,

fulla av iver att lämpa sin börda over

tröskeln och begrava den i den nyfallna snön.

 

                                                                                                                    Översättning av Jan Henrik Swahn

 

 

 

 

En dikt om bordet

 

De satt vid samma bord

valde alltid liknande mat

beställde in samma vin,

kände igen leendena i orden

och omvänt orden i leendena,

ljuva dagar rätt och slätt,

som blev till år

och de bokade allt längre bord

och åt alltmer olika rätter,

orden fick gå genom kyparens mun,

på hennes tallrik fanns tillslut,

när de knappt såg eller hörde längre,

odlad ruccola – detta ljuva ogräs

i tidens fasansfulla symmetri.

 

                                                                                                                    Översättning av Jan Henrik Swahn

 

 

 

 

Den kinesiska tårtan

 

Hon sade att hon skulle baka tårtan själv.

Hennes mors recept, alltjämt på tyska,

sirligt nedtecknat i den åttahundra sidor tjocka skrivboken

från husmorsskolan i Graz, bunden i läderpärmar.

Hon minns, ser henne,

det var under dubbelmonarkins sista år

på familjehotellet i Štajerska,

hur hon på sin dialekt från Kranjska, likt en främling,

skrivit ner nya recept,

varpå hon kastat ett öga på den yngsta,

torkat sina händer mot det vita förklädet och hastat iväg

för att säkerställa att alla gjorde det de skulle.

 

Skrivtecknen inträder i rummet, tiden en annan,

men kärlet av koppar ännu detsamma. Äggen först.

Maken är på affärsresa, barnen på gårdsplanen,

möblerna som återstår antyder att ett krig rasat däremellan.

Det andra i raden. Åratal av förödelse. Sedan sockret.

Bordet draperat i det finaste bordslinnet,

dessertgafflar och porslin omsorgsfullt ordnade.

Hon hade läst brevet direkt på morgonen. Mjölet.

Hennes kusin i Ljubljana: Det är svårt,

men jag tar hand om din dotter, på ett eller annat sätt.

Vareviga dag återskapar hon bilden. Bakpulvret.

 

Allt som felas i den här bilden

är hennes liv. Det är svårt att förstå detta.

 

Den kinesiska tårtan. China-Torte.

Kanhända finns det ingen tanke bakom namnet,

det är bara ett namn, valt för att särskilja.

 

Hon sade att hon skulle baka tårtan själv. Utan anvisningar.

Obönhörligen kommer den tiden. Då förlusterna

inte längre går att utstå och vardagens små gåvor inte skänker tröst.

Tårtan står på bordet. Hon går ut på bakgården,

en lätt sommarbris drar genom tvätten på klädstrecket

längs den långa fasaden, de klara färgerna i vinden.

Fåglarna är på ett karnevaliskt humör.

 

                                                                                                                    Översättning av Henrik C Enbohm

 

 

I hennes frånvaro

 

jag såg ut genom fönstret

än en gång

på den korta garageuppfarten

stod en vit vespa parkerad

och en präst iförd halmhatt

en ganska ovanlig syn

tog ett kliv mot ytterdörren

strök med handen över skägget

ett milt leende och ett handslag

du är inte härifrån

nej

det är inte min fru heller

berätta mer om dig själv

hennes pläd slängd över stolsryggen

ett år av diagnoser och därefter samtalet

vad är det första du tänker

när du tänker på den avlidna

och ändå

och ändå kom jag

försent

inom mig vet jag

att hon lever vidare genom sin son

liksom han genom vår dotter

det här rummet

tänker jag

hennes piano omvärvt av tystnad

tafatta skratt runt bordet

hoptrasslade ordväxlingar

tal om ceremonin

hur

vi älskar varandra

tomrummen

är alltid högmälda

den morgonen

handlade allting om livet

den rödbruna och svartvita katten

sökte ännu efter henne

så många fotografier

hur

de kommer att ordnas

och sommaren

nu talar vi

över ett glas vatten

hade ju börjat så trösterikt

 

                                                                                                                    Översättning av Henrik C Enbohm

Historia

 

Pasado un rato, el paseo por la ciudad no

me agita más. Su mundo está explotado y envejecido

como una prostituta tailandesa en su adolescencia.

Todo es una fiesta pobremente coreografiada.

Y esta calle, una mera fachada.

Lo mismo ocurre con las salas del museo. Los grandes hombres

cuelgan de las paredes, listos para los próximos siglos,

mientras que las mujeres se esconden tras de las puertas, solo

ocasionalmente al presionar el pomo con sus dedos,

asoman sus cabeza y sonrisas, y después, inmediatamente

vuelven a sus enormes salas para escribir la historia.

 

                                                                                                                    Traducción de Olivia Ávila Ruiz

 

 

 

 

Las cosas tal y como son

 

Dejas libros en diferentes lugares.

A veces, los recoges,

después lees, en voz alta.

Durante días paso por delante

quitando el polvo.

 

Puedo sentirlo, he perdido algunas extremidades.

Quizás hasta la lengua.

Un dolor insoportable.

La imposibilidad de poner las cosas en palabras.

En lugar de los libros, leo la habitación.

Me la sé de memoria.

También quito el polvo de la habitación.

Sin los libros y las fotos,

estaría vacía.

Se llena con vosotros dos cuando entráis.

 

Las palabras me tientan de nuevo,

de vuelta al idioma que nunca es

capaz de poner en palabras

las cosas tal y como son.

 

                                                                                                                    Traducción de Olivia Ávila Ruiz

 

 

 

 

 

Los tulipanes de Suecia

 

Nieve en marzo. Un camión de basura nos bloquea el camino,

un gentil gigante salta de su asiento, agitando los brazos.

Solo iros, iros, deja que os ayude, en inglés,

y un poco en sueco, trato de decir que lo lograremos

mientras la niña sentada en su trineo se sumerge en la nieve fresca.

El roce de los copos de nieve, las disculpas,

¿Qué está diciendo, mamá?

Y yo: está bien, de verdad, todo está bien.

Me gusta la nieve, dice el niño.

El gigante no lo entiende.

Más tarde, me lo encuentro de nuevo.

Espera, espera, dice. Solo pensé en ti.

Dos manojos de tulipanes ya desechados

una etiqueta con celofán transparente Från Sverige.

Os amo a todos, os amo a todos,

él alza sus brazos al cielo,

como si también quisiera abrazar

los copos de nieve que siguen cayendo.

 

                                                                                                                    Traducción de Olivia Ávila Ruiz

 

 

 

 

El escarabajo

 

Me gustaría comprenderlo, dice una voz femenina.

Dime, ¿no te aburres?

Para ella, las poetas son amas de casa

que escriben un poema de vez en cuando,

y los poetas son hombres fracasados

que derraman una lágrima de vez en cuando.

Mientras tanto, un escarabajo con un brillo

metálico y verde entra volando en la habitación

para terminar sus días aquí.

No hay nada trágico ni en la llamada telefónica

ni en el acto del escarabajo.

Abro la puerta y lo saco fuera.

Ya hay demasiada muerte aquí, digo yo.

 

                                                                                                                    Traducción de Olivia Ávila Ruiz

Der Fluss ist eine Ausflucht

 

Im Augenblick erscheint alles vergebens.

Die Wörter sind über die Straße geflogen,

ohne wiederzukehren. Du schweigst,

gehüllt in einen schweren Wollschal.

Du wartest. Doch die Zeit ist zu schwer,

um zu duften. Sie wird zu einem Amalgam

verfluchter Träume. Die Stille, die durch

ihr Schürfen die Tiefe beschwört,

der Fluss, der nur eine Ausflucht ist,

damit du loslässt. Sonst bliebst

du als Idee, die sich nicht

umsetzen lässt, an der Steinküste.

Ein amorpher Schwamm, der Zorn

und Zwietracht restlos in sich aufsaugt.

 

Im Augenblick erscheint alles vergebens.

Gesteh sie dir ein. Deine Angst.

Gesteh dir deine Angst ein.

Sie weiß etwas von deiner Zukunft.

 

 

Aus dem Slowenischen von Fabjan Hafner

 

 

 

 

Lieder aus dem zweiten Stockwerk

 

Das zweite Stockwerk tötete Lieder.

Etwas an ihnen sprach sie

schuldig. Als Gefangene ihrer Geschlechter.

Einige hatten ihren Zahnersatz vergessen,

und umsonst zerbrachen sie ihre Zähne. Da waren

keine Eltern, um auf sie achtzugeben, keine Gegenwart,

um einfach da zu sein. Die Vergangenheit stieß sie

in die Zukunft. Unverzinst.

Die Zinsen wurden mit ihrer Jugend fällig.

 

Das zweite Stockwerk ließ sie altern,

höhlte sie aus zu Morgen voller Erwartungslosigkeit,

senkte Angst in die Augen – wie Menschen,

die im Schimmerlicht der Leinwand

den Weg aus dem Saal suchten,

erfüllt vom Eifer, ihre Last über die Schwelle

zu schaffen und im Neuschnee zu vergraben.

 

 Nach dem Film Sånger från andra våningen von Roy Andersen

 

 

Aus dem Slowenischen von Fabjan Hafner

 

 

 

 

 

Das Gestern ist das Vergessen

 

Das Gestern ist das Vergessen, die Träume, ist alles,

das Gestern ist das Gedicht, das aufzuschreiben ich vergessen habe,

weil du deine Hand geschlossen hast – wie ein Buch, wie Augen,

in denen ich ruhig schlief wie ein Säugling,

wie niemandes Tochter, wie eine Frau,

in meinen Häutungen, in meinem Körperwechsel,

entlang des Tags erhob sich die Wandung der Welt,

sie wärmte das Wort, bis es Hoffnung war – gestern,

gestern wählte ich die Schlüssel zu den verschiedensten Eingängen,

bis ich Whitmans Knaben hörte, der beim Anblick

der Begräbniswolken weinte,

so viele Gründe gibt es zu vergessen, dass ich mich verliere, ich

weine schreie umarme bebe,

häute mich wie eine bunte Schlange,

innen bröckelt alles wie die Wurzeln von getrocknetem Ingwer

in der Handmühle, deren Kurbel ein Mädchen dreht,

auf dem Boden des Ladens, den ich wie gestern verlasse,

wie gestern, als du deine Hand geschlossen hast.

 

 

 Aus dem Slowenischen von Fabjan Hafner

 

 

 

 

Das Gedicht vom Tisch

 

Sie saßen am selben Tisch,

wählten immer ähnliche Gerichte,

bestellten denselben Wein,

erkannten das Lächeln in den Worten

und umgekehrt die Worte im Lächeln,

die Tage flossen hindurch,

später flossen die Jahre,

und der Tisch wurde immer länger

und die Gerichte immer vielfältiger,

die Worte reichten sie einander durch den Mund des Kellners,

 

auf ihrem Teller wuchs am Ende,

als sie einander nicht mehr hörten und fast nicht mehr sahen,

Ruccola – jenes schmackhafte Unkraut

in der unerbittlichen Einförmigkeit der Zeit.

 

 

Aus dem Slowenischen von Fabjan Hafner

 
 
 

U njenoj odsutnosti      

 

osvrnula sam se prema prozoru

još jednom

na manjem prilazu bila je

parkirana bijela vespa

a župnik sa slamnatim šeširom

prilično neobična slika

već je krenuo prema ulazu

počeškao se po bradi

topli osmijeh i stisak ruke

niste odavde

ne

ni moja žena nije

recite mi nešto o sebi

njezin pokrivač prebačen preko stolice

godina dijagnoza a onda poziv

na što najprije pomislite

kad pomislite na pokojnu

a ipak

a ipak sam došla

prekasno

potajno znam

kao što ona živi u svome sinu

tako će on u našoj kćeri

ova soba

pomislim

njezin klavir u tišini

nelagodni smijeh za stolom

preplet zauzlanih riječi

razgovor o obredu

kako

kako jedni druge volimo

prazne prostorije

uvijek su glasne

tog jutra

sve je bilo o životu

crvenkasto smeđa i crno-bijela mačka

još su je tražile

toliko fotografija

kako

ćemo ih urediti

a ljeto

sada razgovaramo

uz čašu vode

počelo je tako ohrabrujuće

 

 

Preveo Edo Fičor

 

Islomania

 

                     Postoje ljudi, govorio je Gideon,

                        koji naprosto ne mogu odoljeti otocima.

                                              Lawrence Durrell

Zamršeno je. Odgovoriti na pitanje

što predstavlja otok. Misleći na sjeverni otok.

Odjednom se mijenja okus u ustima,

riječi postaju utezi, nitko ne pomišlja

najprije na jedra, vjetar, sunce i borove.

Zamršeno je odgovoriti na pitanje.

Pojasniti  kako otok s kopnom povezuje čelično uže

i kako trajekt žućkaste boje putuje po njemu.  

Kako ga zamjenjuje manji brodić

kad je u kvaru ili kad se ledene ploče

zalijeću i nasukavaju jedna na drugu

na površini tog nikada uistinu slanog mora.

Krhki zvukovi zimskog krajolika, škripa.

U mnoštvu od deset  tisuća otoka 

pokazati na onaj sa slatkovodnim spremnikom

i zapuštenim kamenolomom, brazgotinom

duboko u svojoj sredini, orhidejama Adam i Eva,

što u dvije boje cvatu u dva mjeseca.

Na staroj karti pokazati manje pristanište

iz vremena kad se natovarivalo gašeno vapno

i otkriti prešućenu zgodu o Göringovom posjetu.

Objasniti nisko sunce koje ometa večernje sate,

kao teretni brodovi od Singapura do Norveške.

Kad i one otplove, polako se na površini

prikazuju krugovi i Baltik postaje tišina,

može započeti igra tko će prvi ugledati tuljana.

Zamršeno, ako ne i čudno, bilo bi sjećanju

oživjeti slike o otoku, južnom otoku tvojih snova,

prenijeti sve masline i limunovo drveće iz tvojih pjesama tu,

gdje sa zapuštene brodice ponekad pokoji ribar

baca udicu u vodu, da omete beskrajni mir

rijetkih, izabranih riječi.

Ljeto utrostručava otočko stanovništvo,

voda je manje mirna a životinje utonu u šumama.

Neustrašivo sunce noću jedva predahne.

Zazivaš ga da se ugasi, bar malo,

noći su preduge kad su budne,

a dani na izmaku u sebe bez daha.

A ti, otočane, trebaš taj dah,

                                                                                       taj mir,

                                                                                                    taj predah,


samoću što je daruju borovi, samoću.

Postoje ljudi koji otocima naprosto ne mogu odoljeti.

Oboljeli su od rijetke duševne bolesti

koja se pokazuje kao beskonačna omamljenost.

Kao brazgotina koju nosiš do kraja svijeta.

 

 

Preveo Edo Fičor

Tulipani iz Švedske

 

Snijeg u ožujku. Smetlarski kamion zatvara nam put,

dobrodušni div iskače sa sjedala mašući rukama,

Samo vi prođite, da vam pomognem, na engleskom

i malo na švedskom, a ja pokušavam reći da ćemo već nekako,

no tada dijete na sanjkama propadne u  tek napadali snijeg.

Otresanje pahulja, isprike,

Što kaže, što kaže, mama?

a ja: Dobro je, stvarno, sve je u redu.

Volim snijeg, kaže dijete.

Div to ne razumije.

Kasnije ga opet susrećem.

Čekaj, čekaj, kaže. Upravo sam mislio na tebe.

Dva omota odbačenih tulipana

u prozornoj foliji s natpisom Från Sverige.

Sve vas volim, sve vas volim,

diže ruke prema nebu kao da želi obgrliti

i pahulje, koje sve vrijeme nalijeću.

                                                                                                                   

 

Preveo Edo Fičor

Reci o pisanju

 

Stol je smješten uz prozor. Vjerojatno je odgovor

u micanju, vjetru, same grane nisu dovoljne, to micanje

koje trebaš za pisanje, micanje ljudi i listova

što padaju na pod,

ili grana zimi, kad pucaju od studeni,

ptica koje padaju, njihovi letovi često su strmi,

gotovo okomiti.

Želim znati kako kišne kapi dotiču tlo

razlijevajući se u zemlju i kako snježne pahulje sjedaju

na čemprese stvarajući kape. I granice.

         

 

Preveo Edo Fičor